13. 8. 2017 je bila tista vroča nedelja v že tako vročem avgustu, ko sem se s tamalima odpravila na Ovčarski bal. Prvič. Pa ne vem, zakaj šele sedaj. Nekako sem imela najbrž vedno pred sabo sliko mega gužve na tem dogodku in se zato nismo nikoli prej odpravili na Jezersko na to prireditev – ki pa je sicer najstarejša etnološka prireditev pri nas! Sicer smo gor kar pogosto – ker je blizu, lepo in – hladneje 🙂

Prireditev se je začela ob 11. uri in ravno takrat enkrat smo tja prispeli tudi mi. Ja, pleha je bilo že kar precej … ampak vse lepo zorganizirano, tako da smo avto pustili na prvem od travnikov, namenjenih za parkiranje in odšli v smeri gostišča preverit dogajanje. Čakala nas je pestra ponudba domačih izdelkov na stojnicah, ki so bile kar številčne. Največ je bilo ponudbe sira in ostalih mlečnih izdelkov, pa mesnatih izdelkov, nekaj stojnic z oblačili za male in velike, pa tiste z raznimi drobnimi izdelki: milo, nakit in med drugim tudi simpatične mini ovce, ki jih izdeluje starejši gospod. Tamala sta si za spomin na ta dogodek izbrala vsak svojo.

  


Pred gostiščem so bile za obiskovalce pripravljene klopi in mize. Tam sem že srečala prve znane obraze in prisedla. Lokacija je bila pravšnja za kavo, ki sem jo zjutraj nekako pozabila popiti, tamala pa sta se posladkala s sveže pečenimi flancati. Gostinska ponudba gostišča je bila na ta dan dopolnjena s krofi, flancati, kremšnitami, gibanico in še kaj bi se našlo.

Na uho mi je prišlo, da bodo pastirci ovce prignali do prizorišča okrog 13. ure, zato sem se odločila, da to še počakamo, prav tako tudi del programa, ki temu sledi – prikaz striženja ovce, ki bo otrokoma zagotovo všeč. Vmes smo se sprehodili do jezera. Seveda ni ostalo le pri tem – tamala sta z največjim veseljem zabredla v blato (oz. mulj) na nabrežju, kot bi bila na Rock Otočcu 🙂

Pustila sem jima veselje … mazala sta drug drugega, v vodo metala kamenčke, našla cel kup mini školjkic, na koncu pa se tudi umila 🙂

Ura se je bližala glavnemu dogajanju na prireditvi, zato smo se udobno pozicionirali poleg prizorišča in potrpežljivo čakali na pastirje …

Pastirji so nato prispeli in v pravem jezerskem narečju uprizorili pogovor med gospodarjem in pastirci v nekdanjih časih, ko so se slednji vrnili s planine. Ovce so počakale v bližnjem gozdičku v senci. Šli smo jih seveda tudi pogledat in pobožat.

  

Nato pa so eno ovco pripeljali na prizorišče in od zelo blizu smo si lahko pogledali, kako poteka striženje …

Po prikazu striženja smo za domov kupili še domače kravje in kozje mleko ter se odpravili proti avtu. Na Jezerskem je bilo sicer pestro še celo popoldne, mi pa smo imeli dovolj – saj veste: kosilo, spanje in podobne reči … 🙂

Na poti domov smo si natočili še Jezersko slatino – lokalno zdravilno vodo – in poslikali množičen obisk prireditve.

  


Še več opisov naših drugih dogodivščin: